Aleksander Bassin
Obramba narave
Galapagos Damijana Kracine in Vladimirja Lebna
Namesto uvoda
Teorija britanskega astrofizika Stephena Hawkinga se
glasi: Če ne bodo ljudje v prihodnjih dvajsetih letih
zgradili baze na Mesecu, v štirih desetletjih pa kolonije
na Marsu, se bo človeški rod srečal z nevarnostjo uničenja,
saj so težave, pred katerimi se je znašla Zemlja - kot
so globalno segrevanje, jedrska vojna ali genetsko ustvarjen
virus - vse večje in vse bolj resnične.
Že vse od začetka industrializacije do danes se je človekov
zakon - ali morda instinkt - glasil "onesnaži in vladaj,
počistili bomo pozneje"...
Svet se vztrajno vrti okoli osi samouničenja. Profesor
Hawking ima prav, so ugotovili Kitajci, ker jim je profesor
predstavil svojo teorijo v Pekingu in Hong Kongu , in
ko so opazovali, kako se iranska nafta povezuje z jedrsko
bombo, in kako se ptičja gripa znova prebuja na jugu
njihove države in v Indoneziji. Živimo, kot je nekdo
pripomnil z nekaj azijskega črnega humorja, v "globalnem
pepelniku." Iz tega pepelnika se med zvezde ne da poleteti
z običajno raketo, temveč le z moralno reinkarnacijo,
za katero še nobena religija ni odkrila pravega recepta.
(Zorana Bakovič: Iz azijskega zornega kota - iz
globalnega pepelnika do zvezd, Delo, Ljubljana, 19.6.2006)
Ob predstavitvi projekta dveh mladih sodobnih slovenskih
ustvarjalcev se mi zdi prav, da se za trenutek pomudimo,
vrnemo v polpreteklo dobo tja na začetek osemdesetih
let prejšnjega stoletja, ko je Umetnostna galerija Maribor
vse do letos v različnih razstavnih projektih, ki jih
je predstavljala pod skupnim delovnim naslovom Ekologija
in umetnost, praviloma vsake tri leta. Ne samo zaradi
ozaveščenosti kar tako, temveč zaradi občasne, izrazito
poudarjene aktualnosti odprte (nekoč smo temu dejali
tudi angažirane) teme, ki jih ji v svojem času znale
prisluhniti vse umetniške generacije. Če je tako EKO
80 (leta 1980) pričel z najenostavnejšo umetniško formulacijo
o naravi kot učiteljici življenja, se pravi z najenostavnejšim
(tudi še romantičnim razmerjem, ki ga umetnik vzpostavi
z naravo kot motivom in ki preraste v izrazno temo, je
že drugi jugoslovanski trienale 1984 z izborom sekcij
(Ecologia urbana; Ambienti, konstrukcije, projekti, objekti,
akcije; Grafika in ekologija; Papir od narave in k njej)
nakazal širše stališče in seveda tudi spremenjen (tako
pozitiven kot negativen) odnos do različnih oblik in
obravnav (življenjskega prostora). Temo vode je naslednji
trienale leta 1988 obravnavala vrsta umetnikov iz prostorov
nekdanje Jugoslavije. Na četrtem trienalu, ki je 1992.
dobil mednarodne razsežnosti pod nazivom ART d' ECO,
se je poleg slovenskih vrsta tujih (italijanskih, avstrijskih,
hrvaških) umetnikov odzvala že na kontekst ekologije
duha, se pravi specifične duhovne, racionalno presežene
vsebine, tudi izrazito konceptualne širine. Temu ťtrenduŤ
so sledili tudi umetniki (iz Slovenije, Hrvaške, Makedonije,
Madžarske, Francije, Avstrije, Nemčije) na petem trienalu
(1996 pod nazivom Natura mortua). Seveda je treba posebej
naglasiti, da so imele vse te mariborske mednarodne razstave
izbrane nacionalne selektorje vključno z zadnjima dvema
prireditvama; in sicer leta 2000 American dreams, na
katerem so izbrani ameriški in slovenski avtorji na sebi
lasten način preigravali prednje postavljeno, zelo svobodno,
že izrazito globalizacijsko temo; leta 2006 pa so Prostori
prehoda pomenili nadaljevanje v Beogradu začetega projekta
Continental breakfast z avtorji iz Slovenije, Avstrije,
Bolgarije, Hrvaške, Estonije, Italije, Madžarske, Turčije
in Vellike Britanije. Se pravi, da je zadnji razstavni
projekt razpoznaval antropološke razsežnosti ekologije
skozi vrste pretežno najmlajše generacije, ki je v svojih
postmodernističnih pristopih in redefiniciji postkonceptualistične
prakse izredno aktivno posegla (tudi) socialno kritiški
kontekst.
Projekt Galapagos se ni pojavil na nobenem
od teh omenjenih mednarodnih razstavah v Mariboru, četudi
se je dvojni
avtorski zasedbi predstavil že leta (galerija Alkatraz,
Metelkova mesto, Ljubljana), medtem ko je Damijan Kracina
svoj osnovni projekt pričel že v letu 2000 (med bivanjem
v New Yorku) in 2002 (v Santa Feu). Šlo je za primer
vstopanja v umišljeno muzejsko sfero, kot v muzej čudes
iz 16. oziroma 17. stoletja. Prostorsko postavitev, ki
jo na ozadju tvorijo slike živali prihodnosti (izvedene
v oljni tehniki na platnu) v ospredju pa realni daljnogled
in realni "avtoportret" (avtor sam), ki drži v roki knjigo
100 Suns, to je knjigo fotografij stotih ťnajlepšihŤ
jedrskih poizkusov, je Kracina izvedel kot projekt -
performans in ga nato prenesel na digitalni print pod
nazivom Devonian
future, ki ga je razstavil tudi kot
svetlobno škatlo.
Skupen nastop kiparja Damijana Kracine in slikarja Vladimirja
Lebna, ki sta svoje moči združila v multimedijsko ambientalno
postavitev, ima enovito vsebinsko sporočilo: vloga sodobnega
umetnika naj bi bila vedno bolj odgovorna v skrbi za
prihodnost ambientalno ogroženega planeta in njenih živalskih
vrst. ťNarava jima predstavlja vir za prenos stvarnega
sveta v domišljijski prostor, v katerem je različnost
vrst podlaga za konceptualno družbeno različnost. Otočje
Galapagos je eno izmed tistih otočij, ki napeljuje k
določenim asociacijam. Prva asociacija je povezana z
Darwinom, ki je ravno z živalskimi vrstami tega otočja
izpeljal svojo evolucijsko teorijo. Drugo asociacijo
pa predstavljajo tamkaj živeče endemične vrste. Njihove
nenavadne prilagoditve so mnogokrat na videz bizarne,
kar lahko vidimo tudi v nekakšni grotesknosti živalskega
sveta obeh umetnikov. Na naravo in mesto v njej se da
gledati na dva načina, bodisi s stališča gospodarja,
ali pa s stališča, da si zgolj njen del. To slednje se
kaže tudi pri živalih Vladimirja Lebna, kjer so njegova
bitja osvobojena gospodovalnega odnosa do narave. Tako
njegove živali niso obremenjene s škodljivci, hipotekami
in oderuškimi najemninami. Te podobe se ne ubadajo s
potrebo po obvladovanju preko udomačevanja in grozečega
genetskega inženiringa. Ljubka, igriva, včasih zamišljena,
odtujena in humorna bitja nam tako hitro prirastejo k
srcu. Damijan Kracina izhaja iz darwinističnih predpostavk
evolucijskega razvoja in futurističnega pogleda na možnosti
modifikacije živalskih vrst. Umetnika sta Darwinovemu
nauku dodala nove dimenzije. Darwin je svojo teorijo
dokazoval s primerjavo preteklosti in sedanjosti. Umetnika
pa s svojo vizijo evolucije, ki se ne bo končala s homo
sapiensom, nakazujeta na skrito izpeljavo Darwinove teorije
in tako problematizirata tudi absolutistično gospodovalni
odnos človeka do živali.
Galapagos moramo razumeti torej kot prostor, kjer je
narava eksperimentirala v svoji kreativnosti. To ustvarjalnost
iskanja možne evolucije in to vizijo sta prenesla v kipe
in slike. Galapagos je prostor svobode, svet v konstantnem
nastajanju, rezerviran za sedanje in bodoče živalske
vrste.
Odmik od tega sveta v neki svet, ki ga
ustvariš na novo, ni zgolj pobeg, temveč poizkus vzpostavljanja
nujne distance
za razumevanje današnjega sveta.
Tako je projekt uvedla kustosinja galerije Alkatraz
Jadranka Ljubičić in izpostavila osnovne umetniške in
družbeno-kritične parametre.
Zanimiv je tudi razmislek Tevža Logarja
(mladega sodelavca SCCA in galerije P74 v Ljubljani,
v zloženki Animal
tour,
Škofja Loka - Split, Galerija Ghetto, maj 2005),
ki opredeljuje skupen nastop obeh avtorjev tudi takole:
"Damijan Kraciona
i Vladimir Leben s stvaranjem vlastitog svijeta i njegovog
ekosistema projekciraju svoju modificiranu realnost.
Teženje k uspostavljanju novog svijeta se povezuje sa
težnjom modernog društva, koji sve više biježi u neke
fiktivne konstrukte, koji pretstavljaju bolji svijet,
ali im način života to ne dozvoljava. Sa umjetnošču je
bijeg moguč, barem privremeno. Unatoč tome, da umjetnici
izražavaju razočaranje nad superiornim ponašanjem Čovjeka,
je u zajedničkom jeziku, kojega stvaraju umjetnici istinski
moguče osjetiti optimizam, bez obzira na ljudske greške,
i nadaju se, da će pomaknuti kamenčić u mozaik osveščavanja
Čovjeka i njegovog odnosa do prirode.
Šta je prema tome ona prava priroda naših odnosa do
drugih biča. Svijet Damijana Kracine in Vladimira Lebena
nama nudi odgovor. Kod Kracinovih bioonih se ne radi
o jednoj od teratologija, nego o priči o genetsko savršenoj
vrsti, koja živi u pustim mutacijskim okolišima. Sa druge
strane, Lebenov slikarski svijet ispunjavaju životinje,
koje nas doslovno nagovaraju i nam pokušavaju otvoriti
nove putove u našoj mašti. Svijet umjetnika nudi mogučnost
novim poboljšanim nezagađenim vrstana i kao što kaže
Sigrid Schade: U tjelima se zadržavamo. Ali tjela idu
dalje.
Identitete postaju hibridi, koji teže k univerzalnosti,
dvojni vijak se iz generacije u generaciju mjenja, adaptivno
mutira i formira nove naprednije vrste, koje će možda
u novom svijetu opet biti endemi.
Čovjek će uvjek, kada je sam u svojoj egzistencialnoj
ugroženosti i razočaranju, na svijesnoj razini početi
stvarati vlastite konstrukcije na višem nivoju pripisati
ontološki identitet i tako na minimalnom nivoju uspostaviti
životnu ravnotežu. Da li je to prema tome ravnoteža za
sve? Radi se o svijesnom razmišljanju i teženju ka boljem.
Umetnici nam posreduju divnu fantaziju o suživotu vrsta,
životinjskih i ljudskih, koji v sadašnjom obliku već
dugo ne postoji..."
Aleksander Bassin
|
