"GALAPAGOS" Galerija Alkatraz, Ljubljana, 30. 9-14.10. 2004
Curator: Jadranka Ljubičič

Otočje Galapagos je eno izmed tistih otočij, ki napeljuje k določenim asociacijam. Prva asociacija je povezana z Darwinom, ki je ravno z živalskimi vrstami tega otočja izpeljal svojo evolucijsko teorijo. Drugo asociacijo pa predstavljajo tamkaj živeče endemične vrste. Njihove nenavadne prilagoditve so mnogokrat na videz bizarne, kar lahko vidimo tudi v nekakšni grotesknosti živalskega sveta obeh umetnikov, ki razstavljata.

Umetnika sta Darwinovemu nauku dodala nove dimenzije. Darwin je svojo teorijo dokazoval s primerjavo preteklosti in sedanjosti. Umetnikapa s svojo vizijo evolucije, ki se ne bo končala s homo sapiensom nakazujeta na skrito izpeljavo Darwinove teorije in tako problematizirata tudi absolutistično gospodovalni odnos človeštva do živali.

Darwinova teorija, ki pravi, da morajo vse vrste mutirati, da bi nastale nove, je tudi eden izmed temeljev genetike. človeško izrabljanje in modificiranje domačih živali v kreature, ki so popolnoma odvisne od nas, po nas in za nas, je postalo naša vsakdanjost. Galapagos je tako zanimiv absurd, saj prav to odmaknjeno otočje predstavlja enega od temeljev današnjega sveta. Ravno prostor, kjer je manjko ljudi, omogoči vpogled, ki je spremenil človeštvo.

Intermedijski projekt Galapagos, ki sta ga ustvarila Damijan Kracina in Vladimir Leben, v galerijskem prostoru prepleta slike, kipe, inštalacijo, video projekcije, fotografije, glasbo in še kaj. Inštalacijsko postavitev futuristične pokrajine, ki prikazuje domišljijski svet genetsko izpopolnjenih živali, brezžična kamera prenaša na steno galerije. Poleg vizualnih podob sta umetnika s pomočjo živalskih glasov in živalskega spremljevalca pripravila avdio performans, ki bo gledalcu dovoljeval opazovati dogajanje le skozi majhno luknjo. Umetnika se poigravata z nami in gledalca postavljata v položaj voajerja.

Razvoja živali ni mogoče zanesljivo predvideti, zato pušča ogromen prostor človeški domišljiji. V svetu prihodnosti, kjer zaradi nemogočih pogojev ni prostora za človeško vrsto, bo evolucija pustila prosto pot razvoju izpopolnjenim živalskim vrstam. Damijanov svet mehkužcev, ki so zaradi svoje genetske strukture preživeli in zamenjali vodni habitus z lebdenjem v breztežnostnem prostoru, nakazujejo neko daljno znanstvenofantastično zgodbo, ki je človeštvo po vsej verjetnosti ne bo doživelo. Damijan je s svojimi stripovsko futurističnimi risbami genetsko spremenjenih bitij odprl pot domišljiji, kjer so možne telepatske komunikacije in lebdenje po prostoru.

Njegove skulpture živali na tej razstavi upodabljajo nekakšna inteligentna in genetsko izboljšana bitja, ki presegajo človeške sposobnosti. Njegov Mr. Spag, genetsko izboljšan človek s nekaj živalskimi kvalitetami, dolgim repom za boljše ravnotežje in čisto dušo, se pojavlja samo v čistih in izvirnih okoljih, kjer ni prostora za izmečke.

V slikarskem svetu živali Vladimirja Lebna lahko najdemo vzporednice z Ezopovimi basnimi. Živali, ki so polne človeških lastnosti, umetnik na grotesken način skuša popačiti. Na pogled ljubke živalce nosijo v sebi strahove, jezo, smeh, norost,... Umetnikova roka se z natančnim podajanjem detajlov in barvnih nians vsake živali posebej z vso resnostjo prepušča svoji domišljiji.

Damijan Kracina in Vladimir Leben galerijski prostor spremenita v živalski vrt, kjer poskušata nenasilno in humorno ozaveščati obiskovalca o ogroženosti tega sveta. Umetnost se je, tako kot večina stvari v današnjem hitro spreminjajočem se svetu, oddaljila od človeka. Ljudje nimamo več časa za kontemplacije ob "velikih zgodbah". Danes smo priče razvoju, ki nas lahko s svetlobno hitrostjo popelje v nove dimenzije. Institucija umetnosti ni nič manj kot znanost in tehnologija ujeta v logiko nenehnih izboljšav. Zato je danes dovoljeno, da se umetniki selijo kot nomadi in v pluralizmu izrazov iščejo svoje poti. Damijan Kracina in Vladimir Leben se dobro zavedata, kaj današnji gledalec, ki si ne vzame časa za globokoumna razmišljanja, potrebuje.
Skozi igro in humor, ki sta imanentna elementa umetnosti in se danes vse bolj pogosto izgubljata, se posreduje izredno premišljeno sporočilo. Umetnika nas skušata spraviti v smeh in hkrati v nas vzbuditi občutek krivde ter nelagodja ob gledanju živali, ki so postale samo orodje v človeških rokah. Hkrati pa nas ob razmišljanju o prihodnosti postavljata v pozicijo šibkih in nemočnih bitij.

Jadranka Ljubičič