Petja Grafenauer
Objavljeno v oddaji ARTERIJA na Radiu Študent, 12. 10. 2004.
http://www.radiostudent.si/article.php?sid=4759

V galeriji Alkatraz v Metelkovi mesto, sta Damijan Kracina in Vladimir Leben ob pomoči kustosinje Alkatraza Jadranke Ljubičič pripravila razstavo z naslovom Galapagos. Razstava je na ogled od 30. septembra pa do 14. oktobra med deveto večerno uro in polnočjo.

Včasih na trenutke, se že zdi, da se v Alkatrazu bolj malo dogaja, da je kar nekako umrl, potem pa vsake toliko preseneti z zanimivo razstavo. Tako se je tam maja zgodila razstava Kubanskega revolucionarnega plakata, od tedaj pa so gledalcem nudili le malo. Tokrat ne bomo jadikovali o finančnih težavah galerije, ki biva na obrobju. Alkatraz pač živi svoje življenje. Fino je, da obstaja, saj vsake toliko časa ponudi užitka polno vizualno zadovoljstvo.
Kljub temu bom, preden vam bom skušala z besedami pričarati svet Galapagosa, kakršnega sta ustvarila Kracina in Leben, še nekaj besed spregovorila o prostoru galerije. Ta je majhen in v njem ljubitelji Galapagosa ne morejo svobodno zadihati, po drugi strani pa ta majhnost in skoraj natlačenost spominja na gozdno pokrajino, v kateri z veseljem odkrivamo nove in nove kotičke kjer nas pričakajo še nevideni objekti. Zdel se je pretemen, da bi našim očem prepustil dovolj svetlobe, ki bi razkrila vse detajle mnogih slik, risb, objektov in videa. Kustosinja pa nam je povedala, da sta tako vzdušje želela doseči umetnika, predvsem zaradi videa in serije belih risba na temni podlagi, ki prekrivajo eno od sten galerije.
Galapagos je tisti arhipelag, ki ga je za svojo evolucijsko teorijo izkoristil Charles Darwin. V tokratnem projektu Kracine in Lebana pa za človeka ni prostora. Obiskovalci razstave smo med mutiranimi bitji, živalmi, kakršne sta namislila in ustvarila umetnika vsiljivci. Zavedamo se, da ne pripadamo v svet, ki domuje v galeriji.

Razstavo lahko beremo kot dokumentacijo o živalskem svetu, ki biva nekje v prihodnosti. A videi, risbe in slike ter maketa otoka skupaj z njegovimi pomanjšanimi prebivalci so tako živi, da se občutek dokumentarnosti izgubi. Tisti z več domišljije z lahkoto verjamemo, da smo se znašli v tujem svetu. K temu občutju seveda pripomore tudi Kracinov Mr. Spag, ki nas nejeverno opazuje iz kota galerije. "Mr. Spag," opozarja kustosinja na spletni strani, "je genetsko izboljšan človek s nekaj živalskimi kvalitetami, dolgim repom za boljše ravnotežje in čisto dušo. Pojavlja se samo v čistih in izvirnih okoljih, kjer ni prostora za izmečke." Obiskovalci prestrašeno strmimo v Spaga in njegove prijatelje, ki nas opazujejo. Zdi se, kakor da nam bodo kmalu, kmalu obrnili hrbet in odhiteli nekam v boljši svet, kjer ni prostora za nas.
Ker so nam vrata v raj bodočega Galapagosa zaklenjena, sta nam Leben in Kracina z Galapagosa prinesla videoposnetek otočja. Tako lahko, če že ne smemo vstopiti v prepovedane svetove vsaj kukamo skozi ključavnico. A vrata na Galapagos se skrivajo v galeriji, le od daleč lahko zremo v cvetlični svet v katerega ne moremo. Video prikazan na televiziji služi za zaporo, ki nam preprečuje dostop v naravo. Da nam vedeti, da umetnika lahko brez težav prehajata med našim in skrivnostnim svetom na drugi strani vrat v katerem opice igrajo sambo. Ah, pa saj so bili umetniki od nekdaj tisti, ki so človeštvu prinašali idejo o boljših svetovih.
Kracina in Leban sta v Alkatrazu torej ustvarila Galapagos. Zdi se, da sta se pri projektu našla umetnika, ki ju druži smisel za humor in drugačne svetove, ki so vedno povezani z naravo in predvsem živalmi. če so te pri Kracini mutanti ali vsaj genetsko spremenjeni organizmi, pri Lebanu včasih še ohranjajo današnje oblike. Tako so se poleg Mr. Spaga, prijaznega kosmatega stvorčka in grozljivih koščenih mehkužcev, na razstavi znašli tudi še preveč človeški noji, ptice, mačke, krokodil in gorila, ki šofira in posluša glasbo.
Galapagos lahko razbiramo kot enega tistih umetniških projektov, ki ustvarjajo nove svetove, ki torej ponujajo nekakšen umik. Projekti drugačnih svetov se v današnji sodobni slovenski umetnosti kar vrstijo in gotovo jih ne moremo več brati zgolj kot paralelo naši novo ustvarjeni državi. Omenimo svet Plastosov Marka Kovačiča, Državico Ptičjestrašilno Milene Kosec, umik v privatni svet Saše Vrabiča, pa Parasite-museum Tadeja Pogačarja, NSK in seveda Muzej Premoderne Umetnosti, v katerem sodeluje tudi Vladimir Leben in ga je pred časom na razstavo v New York popeljala prav galerija Alkatraz.
Zdi se, da je danes obdobje, ko umetnost ponuja zatočišče pred zunanjim, prostor v katerega se umaknemo pred svetom, a tudi prostor iz katerega spet udarimo v svet, ga opozorimo ali pa mu vsaj ponudimo sveže ideje in pogled v prihodnost v kateri človek ne bo dominiral. Galapagos ponuja vse to. Umik in pobeg v lepšo bodočnost za nekaj minut. Razmislek o našem mestu v svetu in drugih, tistih s katerimi ga delimo, pa včasih na njih pozabimo v vsej kolobociji mestnega življenja. Opozorilo, da nismo sami in da svet ni le naš.