PAŠA ZA OČI, Galerija Rigo, Novigrad

 

Gregor Podnar
POPOLNA SREČA

Mali Princ je prehodil puščavo in je naletel samo na eno cvetico.
Cvetico s tremi cvetnimi listi, čisto navadno cvetico...
"Dober dan", je rekel mali princ.
"Dober dan", je rekla cvetica.
Antoine de Saint-Exupéry

 

Varnost, toplota, zatišje, ljubkost, zasebnost... so teme v delu Katarine Toman. Odsevajo na tako pristen način, da se prvi romantični vtis - kakor ga v filmu Soba z razgledom doživlja angleška gospodična, ko prispe v daljno, toda duši sorodno italijansko pokrajino - lahko spreobrne v ironičen ali šaljiv nasmeh. Zakaj?

Kaj vidimo, denimo, na treh pisanih sličicah (Brez naslova), natisnjenih v tem katalogu, ki se nam prikazujejo v živobarvnih ploskvah, ornamentalnem obilju in z ljubkimi pogledi upodobljenih otrok.
Slike so sestavljene iz mnogih plasti, ki se med seboj prekrivajo. Plasti izoblikujejo otroški obraz in obličje mlajše ženske ter geometrični, floralni in ornamentalni detajli in z barvo nasičena polja, ki sežejo v živ rob slike. Med njimi prepoznam tudi delček slike, katero je prijateljica Maja Licul nekoč, ko je še slikala, podarila Katarini. Pred nami se razgrinjajo razne zgodbe in prikaz v ozkih izrezih oz. prekritjih, kot da se vse bojujejo za pravico obstoja na malem kvadratnem platnu. Narativna izpoved zdrsi v sanjski trenutek in narobe. Paša za oči? Sploh ne - le ljubki pogledi dekličinih oči razbremenijo nasičenost barvnega preobilja in s tem pridobijo vznemirljivo psihološko raven. Po drugi strani sinhronost barvnih vtisov in "idealiziranih" portretov potencira emocionalno napojenost podob. Istočasnost se izraža v obliki mnogih zamrznjenih filmskih kadrov, ki se v istem hipu pojavijo pred našimi očmi. Podobne učinke zaznamo v snu, v spominu na srečne trenutke otroštva, ko brezupno zaljubljeni zapremo oči ali pod močnim vplivom LSDja.

Ob tem triptihu se lahko spotaknemo ob pojem kiča, s katerim se je Clement Greenberg ubadal že pred šestimi desetletji in ga označil za antipod avantgardne umetnosti. Takrat je bila zelo preprosta in učinkovita razlaga kiča ta, da imitira umetnost, ne da bi bil tudi zares umetnost. Umetnost ni smela biti kič, če je hotela biti "prava" umetnost. Kaj se zgodi, če umetnost zavestno prodre na polje kiča ali množične kulture in če se zabrisujejo meje med "low" in "high"? V dobi medijske reprodukcije se je že od britanskega in ameriškega pop-arta v 50-tih letih oz. 60-tih letih vse do Jeffa Koonsa umetnost približevala sociologiji sodobnega vsakdanjika.
Z današnjega vidika se nam seveda ne zdi nič kaj nenavadno, da umetnik ni omejen na določen medij in da lahko stopa v razna obča in strokovna polja, od gospodinjstva (Inštitut za domače raziskave) do znanosti (Carsten Höller) ali v sumljivo vlogo uličnega slikarja portretista.

Vsakdanjik raziskuje v svojem delu tudi Katarina Toman. Vendar zakaj tako presenečenje nad pisanimi sličicami, ki spominjajo na nedeljsko slikarstvo nadarjenega samouka? Razkorak se izraža v zanimivi logiki portreta, ki ogovori o hotenju po individualizaciji uprizorjene osebe, v razmerju do nadomestljivega okolja, katerega del je tudi sama idealizirana upodobitev deklic. Individualnost je le delček celote, ki se izraža kot ornamentalni in sumljivo optimistični izrez predstave o "idealnem" življenju.

Navidezno drugačen princip izpostavlja Katarina Toman v svoji postavitvi v galeriji Rigo, kjer univerzalni lik deteljic - morda boste našli tudi kakšno štiriperesno deteljico med njimi - pridobi sprecifičen pomen. Gre za posebno livado deteljic, bodisi na fotografijah iz krajev v Avstraliji, Novi Zelandiji ali Sloveniji, bodisi kot košček žive deteljne preproge v istem formatu s sosednjega travnika. Ob tem relativnem razmerju popolne sreče seveda ni, vendar le zaznamo neke mejnike - srečne otroke in štiriperesne deteljice.

Gregor Podnar