| 
PAŠA
ZA OČI, Galerija Rigo, Novigrad
 Gregor
Podnar
POPOLNA SREČA
Mali Princ je prehodil puščavo in je naletel samo na eno cvetico.
Cvetico s tremi cvetnimi listi, čisto navadno cvetico...
"Dober dan", je rekel mali princ.
"Dober dan", je rekla cvetica.
Antoine de Saint-Exupéry
Varnost, toplota, zatišje, ljubkost, zasebnost... so teme v delu Katarine
Toman. Odsevajo na tako pristen način, da se prvi romantični vtis - kakor
ga v filmu Soba z razgledom doživlja angleška gospodična, ko prispe v
daljno, toda duši sorodno italijansko pokrajino - lahko spreobrne v ironičen
ali šaljiv nasmeh. Zakaj?
Kaj vidimo, denimo, na treh pisanih sličicah (Brez naslova), natisnjenih
v tem katalogu, ki se nam prikazujejo v živobarvnih ploskvah, ornamentalnem
obilju in z ljubkimi pogledi upodobljenih otrok.
Slike so sestavljene iz mnogih plasti, ki se med seboj prekrivajo. Plasti
izoblikujejo otroški obraz in obličje mlajše ženske ter geometrični, floralni
in ornamentalni detajli in z barvo nasičena polja, ki sežejo v živ rob
slike. Med njimi prepoznam tudi delček slike, katero je prijateljica Maja
Licul nekoč, ko je še slikala, podarila Katarini. Pred nami se razgrinjajo
razne zgodbe in prikaz v ozkih izrezih oz. prekritjih, kot da se vse bojujejo
za pravico obstoja na malem kvadratnem platnu. Narativna izpoved zdrsi
v sanjski trenutek in narobe. Paša za oči? Sploh ne - le ljubki pogledi
dekličinih oči razbremenijo nasičenost barvnega preobilja in s tem pridobijo
vznemirljivo psihološko raven. Po drugi strani sinhronost barvnih vtisov
in "idealiziranih" portretov potencira emocionalno napojenost
podob. Istočasnost se izraža v obliki mnogih zamrznjenih filmskih kadrov,
ki se v istem hipu pojavijo pred našimi očmi. Podobne učinke zaznamo v
snu, v spominu na srečne trenutke otroštva, ko brezupno zaljubljeni zapremo
oči ali pod močnim vplivom LSDja.
Ob tem triptihu se lahko spotaknemo ob pojem kiča, s katerim se je Clement
Greenberg ubadal že pred šestimi desetletji in ga označil za antipod avantgardne
umetnosti. Takrat je bila zelo preprosta in učinkovita razlaga kiča ta,
da imitira umetnost, ne da bi bil tudi zares umetnost. Umetnost ni smela
biti kič, če je hotela biti "prava" umetnost. Kaj se zgodi,
če umetnost zavestno prodre na polje kiča ali množične kulture in če se
zabrisujejo meje med "low" in "high"? V dobi medijske
reprodukcije se je že od britanskega in ameriškega pop-arta v 50-tih letih
oz. 60-tih letih vse do Jeffa Koonsa umetnost približevala sociologiji
sodobnega vsakdanjika.
Z današnjega vidika se nam seveda ne zdi nič kaj nenavadno, da umetnik
ni omejen na določen medij in da lahko stopa v razna obča in strokovna
polja, od gospodinjstva (Inštitut za domače raziskave) do znanosti (Carsten
Höller) ali v sumljivo vlogo uličnega slikarja portretista.
Vsakdanjik raziskuje v svojem delu tudi Katarina Toman. Vendar zakaj tako
presenečenje nad pisanimi sličicami, ki spominjajo na nedeljsko slikarstvo
nadarjenega samouka? Razkorak se izraža v zanimivi logiki portreta, ki
ogovori o hotenju po individualizaciji uprizorjene osebe, v razmerju do
nadomestljivega okolja, katerega del je tudi sama idealizirana upodobitev
deklic. Individualnost je le delček celote, ki se izraža kot ornamentalni
in sumljivo optimistični izrez predstave o "idealnem" življenju.
Navidezno drugačen princip izpostavlja Katarina Toman v svoji postavitvi
v galeriji Rigo, kjer univerzalni lik deteljic - morda boste našli tudi
kakšno štiriperesno deteljico med njimi - pridobi sprecifičen pomen. Gre
za posebno livado deteljic, bodisi na fotografijah iz krajev v Avstraliji,
Novi Zelandiji ali Sloveniji, bodisi kot košček žive deteljne preproge
v istem formatu s sosednjega travnika. Ob tem relativnem razmerju popolne
sreče seveda ni, vendar le zaznamo neke mejnike - srečne otroke in štiriperesne
deteljice.
Gregor Podnar
|
