ŽIVALI,
ŽIVLJENJE
dnevi
karantena
astronomska enotnost
Lascaux
–
slike bikov in konjev
antika – kentavri, konji, biki, Minotaver
konjeniški spomeniki od antike dalje
srednji vek: timpanoni portalov - (Francija)
– pošasti; personifikacije Kristusa:
jagnje, levinja, pelikan, feniks; Sveti
duh - golob
slikarji živali na Nizozemskem - 17.
stoletje; konji in psi v Angliji, George
Stubbs; (Marino Marini)
Vsaka družba si izbere žival, ki najbolj
ustreza njenemu značaju in je značilna za okolje, v katerem živi, je povezana
s to družbo samo na simbolni ravni ali na simbolni in materialni ravni
- hrana in lov. Danes so živali povezane s človeško družbo na simbolni
ravni; lov je zamenjala industrijska
proizvodnja, katere sodobni človek ne povezuje več z rituali. Ubijanje
se je iz mističnega
preselilo v socialni
kontekst.
Totemizem
"Individualni" totemizem najdemo
zlasti na jugovzhodu Avstralije. Zajema odnos med čarovnikom in kakšno
živalsko vrsto, zvečine s plazilci.
Žival nudi čarovniku pomoč, na eni strani kot dobrodelen ali hudodelen
dejavnik, na drugi strani kot glasnik ali vohun. Poznamo primere, ko čarovnik
razkazuje udomačeno žival v dokaz za svojo moč. ... Identiteta, ki jo postulirajo
med totemom in človekom, povzroči prehranjevalno prepoved, saj bi bilo
uživanje živali isto kot avtokanibalizem.
Natančneje, zoološka vrsta deluje
kot vmesni člen med dušo vrste in čarovnikovo dušo.
"Spolni" totemizem obstaja vse od področja
okoli jezera Eyre
do obale Novega južnega Walesa
in Viktorie.
Ljudstvo Dieri
povezuje spola z dvema rastlinama. ... Če moški ali ženski totem rani predstavnik
drugega spola, je to žalitev za vso spolno skupino in iz tega se razvije
prepir med moškimi in ženskami. Ta emblematična funkcija izvira iz verovanja,
da je vsaka spolna skupina v živi skupnosti z živalsko vrsto. Kot pravijo
pripadniki ljudstva Wotjobaluk:"Življenje
netopirja je
človeško življenje." Ne vemo natančno, kako so domačini razumeli to povezavo:
so verjeli v reinkarnacijo
obeh spolov v obliki ustrezne živali ali v prijateljsko razmerje in bratstvo
ali pa so jo nemara razumeli celo v skladu z miti, kjer imajo predniki
živalska imena.(1)
Živali:
življenje
(tukaj in zdaj, potem in drugje, prej in drugje, ...) – življenjska energija
demiurg – (bog ne ustvarja, temveč
jih reši propada), nam jih da videti, vzbudi pozornost
zoo;
karantena:
bolezni
živali - prenašatelji bolezni: klopi,
podgane, lisice, bakterije, opice, (nore)
krave; Kracinove živali:
postrv, mravlja, jazbec, proteus
so (še) čiste živali
zdravo življenje, čisto življenje;
nazaj k naravi
Povezava: polucija z odpadki je kot
polucija s podobami
hiperprodukcija podob v okviru hiperprodukcije
blaga
podoba je blago (podoba je blago
postala)
["Podobe so postale strelivo." (Paul
Virilio)]
trg: prodajati, vzdrževanje in dviganje
cen blaga
žival je kot podoba je kot blago
Podoba je podvržena enakim zakonitostim
kot blago.
žival, življenje
žive stvari
mrtve žive stvari, popolna reprodukcija
živali, realizem: robot,
replikanti,
ustvarjanje novega življenja: bog
Kriteriji človečnosti
Prosta roka skoraj nujno pomeni tehnično
dejavnost, ki je drugačna kot pri opicah, roka, ki je prosta med hojo in
ki je povezana s kratkim obrazom brez napadalnih podočnikov, zahteva uporabo
umetnih organov, kakršni so orodja. Pokončna drža, kratek obraz, roka,
ki je prosta med hojo, in prenosna orodja, so res temeljni kriterji človečnosti.(2)
Pet elementov funkcijske paleontologije
Premikalne prisile: mehanična organizacija
hrbtenice in udov. Organi premikanja so gibalno orodje za življenje v stiku
z okoljem.
Obešenje lobanje. Zaradi topografskega
položaja je ta element najbolj opazen v funkcijskem dispozitivu...
Zobovje. Vloga zob je, da zgrabijo,
branijo in pripravljajo hrano.
Roka ali vsaj konec sprednjega uda
v njegovi možni povezavi s tehničnim območjem.
Možgani, katerih glavna vloga je očitno
usklajevanje, po funkcijski plati pa se kažejo kot "stanovalec" vsega telesnega
dispozitiva.(3)
Človek
Antropomorfizem je zares obrazec,
ki je drugačen od obrazca opic, kaže pa ga zgolj družina antropov. Njegova
temeljna značilnost je prilagoditev telesnega ogrodja hoji po dveh nogah.
To prilagoditev kažejo posebna dispozicija stopala, na katerem so prsti
postavljeni kot vzporedni žarki kakor pri hodečih vretenčarjih, podrobnosti
v zgradbi narta in kosti spodnjega uda, zlasti pa prilagoditev medenice,
ki v ravnovesju nosi vso težo trupa. Hrbtenica je ukrivljena v kompenzacijske
krivulje, katerih rezultanta je navpičnica. Spodnji ud je prost, dlan sestavljajo
enaki deli kakor pri opicah, po proporcih in možnostih pa se od opičje
dlani pravzaprav precej oddaljuje. Glavna značilnost glave je, da v ravnovesju
stoji na vrhu hrbtenice.(4)
Antropi
Antropi imajo tako kakor vsi primati
kratko zobovje z drobilnimi kočniki in prebavno cev s preprostim želodcem
in s srednje dolgim črevesjem, v kateri fermentacije, ki omogočajo asimiliranje
celuloze, nimajo pomembne vloge. Najpreprostejši, temeljni okvir človeške
ekonomije, je zvezan s tem prehrambenim dispozitivom za preživetje.(5)
Prihodnji
človek
Anticipatorji pa niso predvideli
tega, da ne more priti do nobene velike spremembe, ne da bi bila izgubljena
roka ali zobovje in s tem pokončna drža. Brezzobo človeštvo, ki bi živelo
leže in bi tisto, kar mu je ostalo od sprednjih udov, uporabljalo za pritiskanje
na gumbe, ni povsem nepredstavljivo in nekateri futuristični
romani so z vztrajnim mešanjem vseh mogočih obrazcev ustvarili "Marsovce"
ali "Venerjane", ki se približujejo temu evolucijskemu idealu. Pa bi lahko
trdili, da bi tedaj šlo še zmeraj za človeka? V paleontologiji ne manjka
zgledov za to, da so vrste dosegle ravnovesno točko, ki se je nato izkazala
za stalno. Nekatere so si, denimo morski
psi, pridobile nekakšno nepremično stabilnost, druge pa so za zmeraj
izginile.
Človekove
možnosti sodijo po vsem videzu v drugo kategorijo in ne glede na to, za
katerega sesalca gre, ni nobenega razloga, da ne bi bila prognoza odločno
pesimistična. Vendar pa se lahko potolažimo z mislijo, da je še naprej
podvržen občemu toku spreminjanja vrst in da je zato do časa, ko bo izumrl,
bržčas še nekaj deset tisočletij odloga; lahko tudi domnevamo, da bo namenoma
uporabil genetične
zakone in vsaj za določen čas ustavil potek svoje evolucije.
Nikakor pa ne vidimo, od česa bi se lahko "osvobodil", ne da bi se hkrati
spremenila
vrsta.
...
Zadnja
zares spektakularna epizoda v evoluciji
antropov je, kakor smo videli, prefrontalno odpahnjenje. Zato je prav,
da – tako kar smo storili pri drugih hominidih – pogledamo, kakšne posledice
za delovanje možganov je utegnila imeti tako pomembna sprememba lobanjske
zgradbe. Prostornina možganov se od najbolj razvitih paleoantropov naprej
ni spremenila ( areoantropi: 600 – 1200 cm3 ; stari paleoantropi: 1200
– 1300 cm3; neandertalci: 1400 – 1600 cm3; neoantropi: 1400 – 1550 cm3),
glavne preobrazbe pa so se zato morale dogajati tako, da so se spremenili
proporci različnih delov možganov, ne pa tako, da se je možganom dodajala
nova snov. (6)
Pošasti
Korenine mita o opičjem človeku se
izgubljajo v mraku, v 18. stoletju pa se je oprijel prav v trenutku, ko
se je razblinila fantastična kohorta krempljastih in kosmatih demonov,
divjih mož z volčjo glavo ali z ribjim telesom.(7)
Rastline in živali
Živali se ločijo od rastlin po tem,
da pri presnovi uživajo hrano strnjeno v določenih količinah, ki jih najprej
mehansko obdelajo, šele nato pa se začnejo asimilacijski kemični procesi.
Z drugimi besedami, pri njih je presnova močneje kakor pri rastlinah zvezana
z iskanjem, to se pravi, s premikanjem organov za lov in dispozitiva za
odkrivanje.
Za živi svet je značilno fizično in
kemično izkoriščanje materije. Na dveh skrajnih koncih sta dva načina izkoriščanja,
od katerih prvi tako rekoč uporablja materijo z neposrednim spopadom med
izkoriščano in izkoriščevalsko molekulo, denimo pri virusih, drugi je nekako
hierarhirizirano konsumiranje, ki izkorišča neživo snov prek verige živih
bitij, tako, denimo, človek je govedo na koncu dolgega mimohoda zapovrstnih
jedcev in pojedenih. Ta drugi način je sicer enak prvemu, saj se konča
s soočenjem molekul v jedčevem telesu, vendar že dobro milijardo let nosi
del živih bitij po poti iskanja zavestnega stika.(8)
Ribe
Približno sredi paleozoika,
v silurju
in devonu, se pojavijo prvi vretenčarji, ribe oklepnice, ki še nimajo čeljusti
in ki v najstarejši in najbolj shematični obliki uporabljajo organizacijsko
načelo vretenčarjev. Kakor pri današnjih ribah je njihovo telo že razdeljeno
na dva dela, sprednjega tvori trden koščeni oklep, zadnjega pa členijo
široke luske in se konča z repom. Opora gibalnega dela je vlaknasta vzdolžna
os, hrbtna struna, vzdolž nje pa teče hrbtenjača, katere živčni izrastki
urejajo krčenje mišičnih skupin, razvrščenih v dvobočna niza, ki tvorita
boka živali, varuje pa ju prožen oklep iz lusk. Dispozitiv za premikanje
je tukaj kar najbolj preprost in ga sestavljata dva mišična trakova, ki
se izmenoma krčita in tako premikata repno krmilo.(9)
Dinamična organizacija ribe se ni spreminjala,
odkar so se v devonu
pojavile prve ribe s čeljustmi. Premikajo se v glavnem z bočnimi gibi,
ki jih povzroča v glavnem dejavnost antagonističnih mišic, ki se opirajo
na hrbtenično os. Ta dispozitiv potiska naprej glavo, ki je z njim tesno
zvezana, dopolnjujejo pa ga plavuti, ki so se že sredi paleozoika po številu
in položaju ujemale s plavuti pri današnjih ribah.(10)
....
Od bikov in konj iz Lascauxa
do mezopotamskih znakov in grškega alfabeta so figurirani simboli prešli
od mitograma k ideogramu, od ideograma k črki, materialna civilizacija
pa se opira na simbole, v katerih postaja medsebojno učinkovanje emitiranih
konceptov in njihovega obnavljanja čedalje tesnejše.(11)
(1)Claude
Levi - Strauss, Totemizem danes, ŠKUC Filozofska fakulteta, Ljubljana 1994,
str. 85.
(2)Andre
Leroi – Gourhan, Gib in beseda I, ŠKUC Filozofska fakulteta, Ljubljana
1988, str.27.
(3)Ibid.str.45.
(4)Ibid.str.72.
(5)Ibid.str.168.
(6)Ibid.str.146.
(7)Ibid.str.31.
(8)Ibid.str.35.
(9)Ibid.str.38.
(10)Ibid.str.48.
(11)Ibid.str.235.
