Klavdija Figelj
Povzetek otvoritvenega govora
Damijan Kracina je bil rojen leta 1970 v Kobaridu. Po zaključenem študiju kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani je leta 1999 na isti akademiji zaključil tudi specialistični študij kiparstva in videa. Od leta 1998 se je izpopolnjeval v Grazu, New Yorku, v Santa Feju v Novi Mehiki v Združenih državah Amerike. Leta 1992 je bil med soustanovitelji umetniške skupine Provokart, v letih med 1997 in 2000 umetniški vodja umetnostnega centra Artilerie Kluže. Leta 2005 je bil soustanovitelj umetniške skupine Društvo za domače raziskave. Je član kolektiva AKC Metelkova. Ustvarja na področju kiparstva in večmedijske umetnosti. Od leta 2010 je profesor na Srednji šoli za oblikovanje in fotografi jo v Ljubljani. Živi in ustvarja v Ljubljani.
Kracina je avtor novonastalih dveh skulptur na pročelju Narodne galerije v Ljubljani, od pomembnejših javnih skulptur velja omeniti portret literatov Cirila Kosmača in Ljubke Šorli Bratuž v Tolminu, na svoj piedestal pa še čaka že izgotovljen dvojni portret pesnika, pisatelja, performerja Iva Volariča - Fea. Med pomembnejšimi projekti velja izpostaviti Poslednji muzej sodobne umetnosti, ki ga je Damijan Kracina zasnoval v vasi Logje na samem zahodnem robu Slovenije.
NELAGODJE SMISLA
Kaj ti bo krilo, ko ne znaš leteti? Kaj ti bo krilo kačjega pastirja, ko si zanj pretežak? Kaj bomo sploh zdaj s tem? Zakaj to nelagodje? Ima krilo kačjega pastirja, ki ga nosi umetnik enako težo nelagodja kot puščica, ki je pravkar prestrelila laboda?
Množica vprašanj je samo metafora za vsakodnevno spraševanje in vsakodnevno iskanje odgovorov, s katerimi se sooča današnji umetnik. Pa ne le v relaciji umetnik–družba, pač pa tudi znotraj umetnosti same. V umetnostni zgodovini namreč umetnost po svoji dinamiki ves čas presega prej doseženo. Bila so obdobja, ki so slavila obrtniško znanje, spet druga idejo pred materijo, a dejstvo je, da ko se v umetnostni ena vrata odprejo, je ni sile, ki bi preprečila vhod skozi ta vrata. Damijan Kracina ustvarja kot kipar, ki na svoj način presega doseženo. Prva stvar, ki jo opazimo, je, da kot kipar razstavlja slike. V bistvu gre za skice, ki jih riše roka. Prepušča se toku nezavednega, ne želi nadzorovati misli, ne želi vsiljevati roki predhodno zamišljene podobe, temveč pusti, da jo tako rekoč izriše sama. Roka, ki je neposredno in prefinjeno v stiku z duševnimi predstavami, nariše notranjo duševno pokrajino. Risanje, pišejo teoretiki, očitno spaja zaznavanje, spomin in posameznikov čut za samega sebe, hkrati pa nas v današnjem času zelo povezuje z idejo virtualnih podob, ki jih je zmožen sprocesirati računalnik ter z nevroznanostjo, ki pospešeno raziskuje možgane in v njih išče center za Boga.
Drugo preseganje oziroma zanikanje se dogaja v polju dotika. Damijan riše z razpršilom, torej na način, ki mu omogoča, da se ne dotakne površine, kar je, vsaj metaforično, za umetnika nesprejemljivo, saj je med poslednjimi »poklici«, ki ustvarja z lastnimi rokami, z lastnimi dotiki materiala in to v mediju, ki ima haptičnost, tipnost v samem ustvarjalnem kredu. Vprašanje dotika je v umetnostni zgodovini veliko vprašanje, dotikali so se ga misleci od Platona do Sokrata, Kristusa, Freuda, Lacana, pa tudi filozof Mirt Komel, ki piše takole: »Stvari, ki jih ljubimo – pa naj gre za ljudi ali živali ali konec koncev, kolikor gre za fetišizem, tudi reči – si želimo dotikati, nedvomno. A kaj ko včasih srečamo ali naletimo na nekoga ali na nekaj, kar se nas dotakne, sami pa se ga absolutno ne smemo ali ne zmoremo dotakniti nazaj. No, to je tisto izkustvo sublimnega, ki povezuje ljubezen z dotikom. Gre za paradoks, za tisto, kar Lacan ob opredelitvi Antigonine sublimne lepote poimenuje ne-dotikajte-se-lepega. Lacanovski objekt a, objekt-razlog-želje, ki se utelesi v pogledu ali glasu, lahko deluje kot vir fascinacije le ob implicitni predpostavki, da se ga ne dotikamo – ampak: ne zmoremo ali ne smemo dotakniti. To je tisto ključno vprašanje, ki ga naslavlja sublimna lepota. Sicer pa je Lacan dejal, da mislimo z nogami, kajti z njimi se dotikamo tal – zato pa se mi zdi pomenjlivo, da Antigoni na koncu drame noge obvisijo v zraku.”
V večini svojih del se Kracina navezuje na naravo, predvsem na biotsko raznolikost živalskega sveta. Te ne posnema, temveč skozi s prepletom realnega in fantazijskega ustvarja umetniško vizijo biološkega življenja. Ranjeni labod, prebodena telesa, prešite kože, prevezane forme, preščipnjeni prsti, odlivanje smrti kaže na neko nelagodje v kulturi. To ni žarek, ki bi še konec 19. stoletja nežno švignil čez laboda, ali puščica, ki bi ga v bolečini 20. stoletja ekspresionistično pokončala, to je medicinsko dejstvo 21. stoletja, dokazano z rentgensko sliko. Kot televizijska informacija o izumrtju še ene živalske vrste ali, nenazadnje, večerna vest pri poročilih o pokolu tam in tam. Seveda nam vzbuja mitološke reminiscence, vse od Lede, Zeusa do Ikarusa do motiva Vanitas vanitatum – minljivost vsega minljivega, a zgolj v oddaljenem spominu. Lepo naslikana groza. »Znana tehnika, znani postopek, a vsebina nastaja nepredvideno, tako kot se odpirajo rane. Ne veš, kaj bo prišlo na dan,« pravi avtor.
Spomni nas na Nelagodje v kulturi, znameniti tekst Sigmunda Freuda, v katerem se ukvarja z bistvom kulture, katere vrednost je za našo srečo postala vprašljiva. Kultura, ki označuje celoten skupek dejavnosti in ustanov, v katerih se je življenje oddaljilo od naših živalskih prednikov in ki služijo dvojnemu smotru: ščitijo človeka pred naravo in urejajo medsebojne odnose med ljudmi. Sprašuje se, če nas dosežki kulture, tehnologije in medicine tudi osrečujejo. V občutenju te diskrepance ga vedno znova fascinira in pomirja ideja kabineta čudes, Wunderkammer, ki ga ves čas tudi sam konstruira in vanj vključuje kuriozitete, na katere naleti na popotovanju po lastni duševni pokrajini.
Kracina, ki ga slovenska umetnostna zgodovina uvršča med relevantne likovne umetnike sodobne umetnosti, se dobro zaveda lastne pozicije v zgodovini umetnosti in dobro ve, da je nadaljevalec konceptualnega razumevanja umetnosti (kot so ga pri nas utemeljili v skupini OHO) in da so se zgodile avtopoetike osemdesetih let. Postavitev je še galerijska, slike so na steni, kipi na podstavkih, forma antropomorfna, a ikonografska sfera je že v duhu našega časa, ki ga zaznamuje postmoderna simbolna dikcija. Avtor stoji še na tej strani, a že na prehodu, ki vodi iz antropometričnega in antropocentričnega v posthumanistični, postantropoceni svet, kjer se umetnost dogaja v bioloških laboratorijih, na inštitutih za genetiko, fiziko ali lingvistiko. V delu Kracine začutimo, da se mentalne sfere premikajo iz humanistične sfere v sfero mišljenje zemlje z vso biotsko raznovrstnostjo. Kracina pred nas postavi klicaj pred razumevanjem civilizacije, je tisti umetnik, ki nikoli ne bo nehal verjeti v upanje na zemlji. Kočija za dva za pobeg v vesolje zanj ne obstaja. Veliki blatar je tukaj, da nam to razodene.
Ob kiparskem ustvarjanju velja izpostaviti materiale, ki v zadnjem stoletju močno definirajo delavni prostor kiparstva, kajti če povzamemo tezo profesorja Tomaža Brejca, kadar v 20. stoletju v kiparstvo začnejo prihajati novi materiali, ki niso bron in kamen, takrat se delovno področje kiparstva začne širiti z vso razsežnostjo novih snovi, ki jih proizvaja sočasna civilizacija. Ta naša trenutna civilizacija je, denimo, z novimi materiali ob koncu 90. let uvedla v umetnost dizajniranje. »Pojem dizajna je danes močnejši od pojma ustvarjanja,« trdi Brejc. Dizajniramo vse, svoje kariere, psihične situacije, ekonomske uspehe, dizajniramo kip, iz poliestra jih ustvarimo kot letalsko krilo.
Kaj ti bodo torej peruti, ko ne znaš leteti? Kaj ti bo krilo kačjega pastirja, ko si zanj pretežak? Kaj bomo sploh zdaj s tem? Zakaj to nelagodje? V čem je smisel?
Umetnost, v katero nas vabi kipar Damijan Kracina, gotovo ni splošna in lahka pot, pridržana je le redkim, a deluje v območju svobode, služi ugajanju in ko se prepusti fantaziji, naleti na realno, se pravi travmo, pred katero se je sploh zatekla v fantazijo. Pomembno je, da ko gledamo kip in ko vidimo sliko, se vprašamo, kdo sem jaz. Pred njimi se definiramo. Tako kot se vernik definira pred sveto podobo ali heavymetalec pred koncertnim odrom.
Klavdija Figelj
(povzetek otvoritvenega govora) |
Damijan Kracina
