ŽIVALI, ŽIVLJENJE

Jernej Kožar
Karantena Werkstadt Graz / GLU Slovenj Gradec 1997
http://www.glu-sg.si/kracina/kracinaWG.htm

astronomska enotnost

Lascaux – slike bikov in konjev

antika – kentavri, konji, biki, Minotaver

konjeniški spomeniki od antike dalje

srednji vek: timpanoni portalov - (Francija) – pošasti; personifikacije Kristusa: jagnje, levinja, pelikan, feniks; Sveti duh - golob

slikarji živali na Nizozemskem - 17. stoletje; konji in psi v Angliji, George Stubbs; (Marino Marini)

Vsaka družba si izbere žival, ki najbolj ustreza njenemu značaju in je značilna za okolje, v katerem živi, je povezana s to družbo samo na simbolni ravni ali na simbolni in materialni ravni - hrana in lov. Danes so živali povezane s človeško družbo na simbolni ravni; lov je zamenjala industrijska proizvodnja, katere sodobni človek ne povezuje več z rituali. Ubijanje se je iz mističnega preselilo v socialni kontekst.

Totemizem

"Individualni" totemizem najdemo zlasti na jugovzhodu Avstralije. Zajema odnos med čarovnikom in kakšno živalsko vrsto, zvečine s plazilci. Žival nudi čarovniku pomoč, na eni strani kot dobrodelen ali hudodelen dejavnik, na drugi strani kot glasnik ali vohun. Poznamo primere, ko čarovnik razkazuje udomačeno žival v dokaz za svojo moč. ... Identiteta, ki jo postulirajo med totemom in človekom, povzroči prehranjevalno prepoved, saj bi bilo uživanje živali isto kot avtokanibalizem. Natančneje, zoološka vrsta deluje kot vmesni člen med dušo vrste in čarovnikovo dušo.

"Spolni" totemizem obstaja vse od področja okoli jezera Eyre do obale Novega južnega Walesa in Viktorie. Ljudstvo Dieri povezuje spola z dvema rastlinama. ... Če moški ali ženski totem rani predstavnik drugega spola, je to žalitev za vso spolno skupino in iz tega se razvije prepir med moškimi in ženskami. Ta emblematična funkcija izvira iz verovanja, da je vsaka spolna skupina v živi skupnosti z živalsko vrsto. Kot pravijo pripadniki ljudstva Wotjobaluk:"Življenje netopirja je človeško življenje." Ne vemo natančno, kako so domačini razumeli to povezavo: so verjeli v reinkarnacijo obeh spolov v obliki ustrezne živali ali v prijateljsko razmerje in bratstvo ali pa so jo nemara razumeli celo v skladu z miti, kjer imajo predniki živalska imena.(1)

Živali:

življenje (tukaj in zdaj, potem in drugje, prej in drugje, ...) – življenjska energija

demiurg – (bog ne ustvarja, temveč jih reši propada), nam jih da videti, vzbudi pozornost

zoo; karantena: bolezni

živali - prenašatelji bolezni: klopi, podgane, lisice, bakterije, opice, (nore) krave; Kracinove živali: postrv, mravlja, jazbec, proteus so (še) čiste živali

zdravo življenje, čisto življenje; nazaj k naravi

Povezava: polucija z odpadki je kot polucija s podobami

hiperprodukcija podob v okviru hiperprodukcije blaga

podoba je blago (podoba je blago postala)

["Podobe so postale strelivo." (Paul Virilio)]

trg: prodajati, vzdrževanje in dviganje cen blaga

žival je kot podoba je kot blago

Podoba je podvržena enakim zakonitostim kot blago.

žival, življenje

žive stvari

mrtve žive stvari, popolna reprodukcija živali, realizem: robot, replikanti,

ustvarjanje novega življenja: bog

Kriteriji človečnosti

Prosta roka skoraj nujno pomeni tehnično dejavnost, ki je drugačna kot pri opicah, roka, ki je prosta med hojo in ki je povezana s kratkim obrazom brez napadalnih podočnikov, zahteva uporabo umetnih organov, kakršni so orodja. Pokončna drža, kratek obraz, roka, ki je prosta med hojo, in prenosna orodja, so res temeljni kriterji človečnosti.(2)

Pet elementov funkcijske paleontologije Premikalne prisile: mehanična organizacija hrbtenice in udov. Organi premikanja so gibalno orodje za življenje v stiku z okoljem.

Obešenje lobanje. Zaradi topografskega položaja je ta element najbolj opazen v funkcijskem dispozitivu...

Zobovje. Vloga zob je, da zgrabijo, branijo in pripravljajo hrano.

Roka ali vsaj konec sprednjega uda v njegovi možni povezavi s tehničnim območjem.

Možgani, katerih glavna vloga je očitno usklajevanje, po funkcijski plati pa se kažejo kot "stanovalec" vsega telesnega dispozitiva.(3)

Človek Antropomorfizem je zares obrazec, ki je drugačen od obrazca opic, kaže pa ga zgolj družina antropov. Njegova temeljna značilnost je prilagoditev telesnega ogrodja hoji po dveh nogah. To prilagoditev kažejo posebna dispozicija stopala, na katerem so prsti postavljeni kot vzporedni žarki kakor pri hodečih vretenčarjih, podrobnosti v zgradbi narta in kosti spodnjega uda, zlasti pa prilagoditev medenice, ki v ravnovesju nosi vso težo trupa. Hrbtenica je ukrivljena v kompenzacijske krivulje, katerih rezultanta je navpičnica. Spodnji ud je prost, dlan sestavljajo enaki deli kakor pri opicah, po proporcih in možnostih pa se od opičje dlani pravzaprav precej oddaljuje. Glavna značilnost glave je, da v ravnovesju stoji na vrhu hrbtenice.(4)

Antropi Antropi imajo tako kakor vsi primati kratko zobovje z drobilnimi kočniki in prebavno cev s preprostim želodcem in s srednje dolgim črevesjem, v kateri fermentacije, ki omogočajo asimiliranje celuloze, nimajo pomembne vloge. Najpreprostejši, temeljni okvir človeške ekonomije, je zvezan s tem prehrambenim dispozitivom za preživetje.(5)

Prihodnji človek Anticipatorji pa niso predvideli tega, da ne more priti do nobene velike spremembe, ne da bi bila izgubljena roka ali zobovje in s tem pokončna drža. Brezzobo človeštvo, ki bi živelo leže in bi tisto, kar mu je ostalo od sprednjih udov, uporabljalo za pritiskanje na gumbe, ni povsem nepredstavljivo in nekateri futuristični romani so z vztrajnim mešanjem vseh mogočih obrazcev ustvarili "Marsovce" ali "Venerjane", ki se približujejo temu evolucijskemu idealu. Pa bi lahko trdili, da bi tedaj šlo še zmeraj za človeka? V paleontologiji ne manjka zgledov za to, da so vrste dosegle ravnovesno točko, ki se je nato izkazala za stalno. Nekatere so si, denimo morski psi, pridobile nekakšno nepremično stabilnost, druge pa so za zmeraj izginile. Človekove možnosti sodijo po vsem videzu v drugo kategorijo in ne glede na to, za katerega sesalca gre, ni nobenega razloga, da ne bi bila prognoza odločno pesimistična. Vendar pa se lahko potolažimo z mislijo, da je še naprej podvržen občemu toku spreminjanja vrst in da je zato do časa, ko bo izumrl, bržčas še nekaj deset tisočletij odloga; lahko tudi domnevamo, da bo namenoma uporabil genetične zakone in vsaj za določen čas ustavil potek svoje evolucije. Nikakor pa ne vidimo, od česa bi se lahko "osvobodil", ne da bi se hkrati spremenila vrsta. ... Zadnja zares spektakularna epizoda v evoluciji antropov je, kakor smo videli, prefrontalno odpahnjenje. Zato je prav, da – tako kar smo storili pri drugih hominidih – pogledamo, kakšne posledice za delovanje možganov je utegnila imeti tako pomembna sprememba lobanjske zgradbe. Prostornina možganov se od najbolj razvitih paleoantropov naprej ni spremenila ( areoantropi: 600 – 1200 cm3 ; stari paleoantropi: 1200 – 1300 cm3; neandertalci: 1400 – 1600 cm3; neoantropi: 1400 – 1550 cm3), glavne preobrazbe pa so se zato morale dogajati tako, da so se spremenili proporci različnih delov možganov, ne pa tako, da se je možganom dodajala nova snov. (6)
Pošasti Korenine mita o opičjem človeku se izgubljajo v mraku, v 18. stoletju pa se je oprijel prav v trenutku, ko se je razblinila fantastična kohorta krempljastih in kosmatih demonov, divjih mož z volčjo glavo ali z ribjim telesom.(7)

Rastline in živali Živali se ločijo od rastlin po tem, da pri presnovi uživajo hrano strnjeno v določenih količinah, ki jih najprej mehansko obdelajo, šele nato pa se začnejo asimilacijski kemični procesi. Z drugimi besedami, pri njih je presnova močneje kakor pri rastlinah zvezana z iskanjem, to se pravi, s premikanjem organov za lov in dispozitiva za odkrivanje.

Za živi svet je značilno fizično in kemično izkoriščanje materije. Na dveh skrajnih koncih sta dva načina izkoriščanja, od katerih prvi tako rekoč uporablja materijo z neposrednim spopadom med izkoriščano in izkoriščevalsko molekulo, denimo pri virusih, drugi je nekako hierarhirizirano konsumiranje, ki izkorišča neživo snov prek verige živih bitij, tako, denimo, človek je govedo na koncu dolgega mimohoda zapovrstnih jedcev in pojedenih. Ta drugi način je sicer enak prvemu, saj se konča s soočenjem molekul v jedčevem telesu, vendar že dobro milijardo let nosi del živih bitij po poti iskanja zavestnega stika.(8)

Ribe Približno sredi paleozoika, v silurju in devonu, se pojavijo prvi vretenčarji, ribe oklepnice, ki še nimajo čeljusti in ki v najstarejši in najbolj shematični obliki uporabljajo organizacijsko načelo vretenčarjev. Kakor pri današnjih ribah je njihovo telo že razdeljeno na dva dela, sprednjega tvori trden koščeni oklep, zadnjega pa členijo široke luske in se konča z repom. Opora gibalnega dela je vlaknasta vzdolžna os, hrbtna struna, vzdolž nje pa teče hrbtenjača, katere živčni izrastki urejajo krčenje mišičnih skupin, razvrščenih v dvobočna niza, ki tvorita boka živali, varuje pa ju prožen oklep iz lusk. Dispozitiv za premikanje je tukaj kar najbolj preprost in ga sestavljata dva mišična trakova, ki se izmenoma krčita in tako premikata repno krmilo.(9)

Dinamična organizacija ribe se ni spreminjala, odkar so se v devonu pojavile prve ribe s čeljustmi. Premikajo se v glavnem z bočnimi gibi, ki jih povzroča v glavnem dejavnost antagonističnih mišic, ki se opirajo na hrbtenično os. Ta dispozitiv potiska naprej glavo, ki je z njim tesno zvezana, dopolnjujejo pa ga plavuti, ki so se že sredi paleozoika po številu in položaju ujemale s plavuti pri današnjih ribah.(10)

.... Od bikov in konj iz Lascauxa do mezopotamskih znakov in grškega alfabeta so figurirani simboli prešli od mitograma k ideogramu, od ideograma k črki, materialna civilizacija pa se opira na simbole, v katerih postaja medsebojno učinkovanje emitiranih konceptov in njihovega obnavljanja čedalje tesnejše.(11)
(1)Claude Levi - Strauss, Totemizem danes, ŠKUC Filozofska fakulteta, Ljubljana 1994, str. 85.
(2)Andre Leroi – Gourhan, Gib in beseda I, ŠKUC Filozofska fakulteta, Ljubljana 1988, str.27.
(3)Ibid.str.45.
(4)Ibid.str.72.
(5)Ibid.str.168.
(6)Ibid.str.146.
(7)Ibid.str.31.
(8)Ibid.str.35.
(9)Ibid.str.38.
(10)Ibid.str.48.
(11)Ibid.str.235.

jernej kožar