|
Majda Božeglav-Japelj Telo angela Panoramo sodobne umetnosti opredeljuje danes soobstoj različnih izraznih jezikov, ki se odražajo v raznovrstnih pluralizmih in kulturnih identitetah. Že v sedemdesetih letih se je sodobna umetnost razvijala v smeri ustvarjalnega pluralizma, ki je v osemdesetih letih z uveljavitvijo transnacionalnega fenomena nove podobe dosegel svoj nesporni višek. Danes, v obdobju povzemanj in multipliciranih raziskovanj, ko so prehojene skoraj vse izrazne poti in presežene tudi utopije avantgard, ne moremo več govoriti o eni ali več dominantnih smereh. V skladu z Mc Luhanovim sloganom o elektronskih komunikacijah, ki so iz sveta naredile "globalno vas", je nova tehnologija s svojo silno močjo vstopila tudi v ustvarjanje. Umetniški izraz postaja vse bolj transnacionalen, globalen jezik, v katerem je vse teže najti nekakšne posebnosti v smislu posameznih "genius loci". Nekdaj trdne in jasne stilistične opredelitve za vrednotenje umetniškega dela, v okviru katerih so se formulirale tradicionalne kategorije za opredelitev slikarskega ali kiparskega izraza, so že zdavnaj porušene, beg od dominantnih slogovnih vzorcev je prinesel marsikaj novega in nenavadnega. Umetnost postaja vse manj reprezentativna v smislu ustvarjanja nekakšnih dvodimenzionalnih ikon, v katerih gledalec lahko občuduje izjemno perfekcijo izdelave ali pomirjujočo vsebino upodobljenega; postavlja se zmeraj bolj v položaj, da to realnost dejavno interpretira skozi različne načine gledanja in dojemanja. Formalne meje tradicionalnih medijev so presežene s pojavi, ki vključujejo, v preteklosti že utrjene, fenomene instalacij in prostorske poetike sodobnih ambientalizacij so tudi vedno pogosteje animirane s pomočjo elektronskih medijev Umetnost devetdesetih gre - po mnenju nekaterih kritikov (Edoardo di Mauro: Eclettismo; Juliet Art Magazine, 1992, št. 58) - v smer znova vzpostavljenih konceptualnih temeljev, podprta pa je s prevladujočim stilističnim eklekticizmom, ob strogih formalnih zamislih, ki jih določa težnja po manualnosti. Mikrokozmos skupinskega razstavnega projekta z naslovom "Telo angela" simptomatično ponavlja obrazec trenutnega stanja v sodobni umetnosti: različnosti v slogovnih izrazih, kjer nove likovne izkušnje sobivajo s tradicionalnimi pristopi pri snovanju umetniškega dela. Odprtost razstavnega koncepta s poetičnim naslovom ob razumljivi potrebi po soočenju podobnosti ali različnosti v delovanju mladih umetnikov iz dveh sosednjih dežel - odkriva možnost, da se na nekoliko drugačen, manj konvencionalen način, kot ga narekuje običajna praksa skupinskih postavitev, izpostavi fenomen ustvarjalnosti mladih. Razstave skupinskega značaja se seveda lahko profilirajo skozi različne možnosti predstavitev, od generično zastavljenih skupinskih zasnov, kjer so poudarjeni bodisi regionalni kriteriji pri izboru avtorjev ali pa formalni pregledi posameznih likovnih zvrsti, do poenostavljenih generacijskih selekcij. Razvrščanje umetnikov v skupine s specifičnimi slogovnimi posebnostmi, ki določajo pripadnost posameznim tokovom, je prav tako uveljavljen način povzemanja trenutnega likovnega utripa. Obstajajo kompleksno zasnovane postavitve, kjer prihajajo do izraza jasni kritiški rezi s subjektivnimi interpretacijami, in tudi povsem različni pristopi, pri katerih "kustosi niso več postavljalci razstave, temveč oblikovalci kontekstov" (Bart de Baere), razstave pa so rezultat aktivnega sodelovanja v neposrednem dialogu med kustosi in umetniki. Izhodišča idejne zasnove za skupinsko razstavo "Telo Angela" so temeljila na podobnem pristopu. Osnovno ogrodje razstavnega osnutka utemeljuje tematski okvir, v katerem je deset povabljenih umetnikov poiskalo možne rešitve izpostavljenega motiva. Nadčutna podoba angela se v tem kontekstu postavlja kot simboličen izziv, ki metaforično poriazarja komplementarni odnos med fizičnim in duhovnim, med otipljivim in vidno nezaznavnim, med realnim telesom in iluzijo podobe oziroma njene prisotne odsotnosti, nekakšna nevidna meja, kjer se utelesi, dokončno materializira umetniška ideja. Prispodoba angelske pojave kot svojevrstna metafora za osvetlitev posebnih stanj in specifičnih značilnosti, ki združujejo mlada slovenska in italijanska iskanja, iz katerih se kljub spogledovanju s slogovnimi posebnostimi preteklih izkušenj uspe razbrati jasne, avtorsko prepričljive interpretativne poglede. Razstava je namreč zasnovana ne samo kot vsota posameznih, različnih jezikovnih rešitev nakazanega izhodišča, ampak obenem kot enoten projekt, kot celota, ki svoj koncept zarisuje tudi v sami galerijski postavitvi. Koncentracija na dveh razstavnih poljih zato ni motivirana zgolj s kompleksno strukturo razstavljenih del, pri čemer se skušajo izslediti in krepiti avtorske poetike posameznih pripovedi, temveč razkriva svoj logični razplet tudi skozi zatemnjeni in osvetljeni del postavitve, da se posredno poudari nakazani antagonizem. Galerijski prostor tako postaja mesto, kjer se le delno spoštuje red klasičnih modelov postavitve. Pripoved se odvija kot zgodba skozi prostor, kjer se vzpostavlja svojevrstna atmosfera nekakšnih prostorskih emotivnih pejsažev Dela se ponujajo gledalcem v uporabo, za vživetje, predvsem pa zapeljujejo v kršenje obstoječega in še vedno veljavnega pravila: "Ne dotikajte se predmetov!" ##... Postavitev Damijana Kracine je usmerjena na kompleksnost ambientalne problematike. Avtor v svoji videoinstalaciji ne zanemari uporabe kiparskega predmeta v odnosu do elektronskega medija; ta se vzpostavlja kot ključni element za razporejanje prostorskih razmerij zamišljene instalacije. Skopi dokumentarni posnetki o izumrlem tasmanskem volku vrečarju (posnetek iz leta 1936), so idejno izhodišče, iz katerega razvija temeljni koncept prostorske pripovedi. Minimalistična struktura kletke, kot zgovorni simbol emblematične zaprtosti, kamor je postavljen ekran s posnetkom, nas navaja na misel, da je ujetost izumrle živali v fiktivni projekciji ekrana, pravzaprav dvojna. Čeprav uspe svojo prisotnost s pomočjo tehnološkega medija ohranjati v neskončnost (in v tem so neke vrste duhovne, brezmejne razsežnosti, ki jih zmore hladna elektronika), se njena agonija ujete in preganjane živali nadaljuje. ... ## Majda Božeglav-Japelj
|