|
Alenka Pirman Gotovo ste se kdaj že navduševali nad osupljivim bogastvom živalskega kraljestva. In gotovo vas je kdaj že stisnilo pri srcu zaradi tistih, ki so že izumrle oz. so iztrebljene. V delih Damijana Kracine bomo zasledili posamezne prizore, ki razgaljajo našo hinavščino: na Bienalu mladih v Moderni galeriji na Reki smo lahko naleteli na Damijanovega dvojnika, ki je strmel v osvetljene "ekrane" po tleh. Na njih so bile ujete podobe povoženih mačk. Kot latentni televizijski gledalci (delo nosi naslov TV) smo v tovrstne prizore seveda pripravljeni investirati več čustev kot v vsakodnevne posnetke javnega umiranja na vojnih področjih. Tudi v naslednjih delih je Kracina ohranil zamrznjeno podobo, tokrat povečane predstavnice več vrst postrvi, ki so bile v osvetljenih škatlah na ogled v "naravnem" okolju Prirodoslovnega muzeja (Museo di storia naturale) v Trstu (razstava Natura naturans). Lahko smo bili priče kontrastu med mrtvimi toda fizičnimi telesi preparatov in živimi toda odsotnimi telesi izbranih rib. Za obiskovalce bienala v Torinu je umetnik pripravil svojevrsten akvarij s svojimi najljubšimi primerki. Damijan Kracina v svojih delih raje obravnava iztrebljeno živalsko vrsto (npr. tasmanskega tigra) kot pa "iztrebljenje" kiparstva kot medija. Zaman bi torej iskali umetnikova razmišljanja o modernističnih postulatih. Če že, potem sta na prepihu vloga in funkcija umetnosti same... Alenka Pirman |