Nevenka Šivavec
Likovne Besede, št.35-37, maj 1996, str. 154 1996

Kakor se v delih ljubiteljskih likovnih ustvarjalcev, bolj kot njihovi formalni okornosti, posmihamo v oči bijoči transparenci naivne, v kult narave in preprostega humanizma zagledane romantične ideje, tako se lahko, paradoksalno, v primeru mladega kiparja Damjana Kracine zgodi, da nas popolnoma prevzame njegova čista, skoraj otroška poetika. S svojo sugestivno močjo prebija skozi vsa, tudi skozi tista z ironičnimi podtoni in duhovitimi konteksti ozaljšana dela. Svojo nenavadno, še posebej v okviru močne formalistične tradicije slovenskega kiparstva, umetniško držo je Kracina učinkovito pojasnil v Centru za sodobno umetnost Ujazdowski v Varšavi marca letos, ko je s kontrastiranjem dveh formalno sorodnih a asociativno povsem nasprotnih si vizualnih enot dosegel presenetljiv poetični in emocionalni naboj. Prvo enoto je predstavljala instalacija Kracina TV, ki jo je 1995. leta predstavil v galeriji Kapelica v Ljubljani. Gre za hiperrealistični avtoportret iz poliestra, ki strmi v tla, na katera so položene kovinske škatle z osvetljenimi fotografijami povoženih mačk. Instalacija sproži pri gledalcu asociativno verigo: smrt, televizija, javno umiranje, kri, otopelost, obup... Katalog ljubljanske postavitve, na katerega platnicah se je v živ rob razprostiralo svetlo modro nebo s puhastimi oblački, je z metafizičnim nabojem predstavljal poetični kontrast srhljivemu, vizualnemu in emocionalnemu sklopu. V Varšavi so metafizični pol zastopale fotografije postrvi v akvariju, vložene v z neonom osvetljeno pleksi steklo, ki so bile obešene na steno in so povzročile sunkovit preobrat asociativnega toka, npr.: svežina, življenje, čisto, tiho... V zatemnjenem razstavnem prostoru je bil gledalcu v zameno za grozo ponujen metafizični presežek, v smislu nepotvorjene nature, sentimentalne in prelepe, kot bi jo sproduciral romanticizem.

Da lahko Kracina dosega take in podobne učinke, se formalno bolj ali manj odvrača od vrtanja po estetskih in formalnih učinkih svojih instalacij, pravzaprav se kiparskemu mediju v resnici izmika, tako da je celotni vtis njegovih postavitev izrazito piktoralen. Njegovo umetnost napolnjujejo nekakšne etične vsebine, lahko bi celo rekli, da se pri njem oblikuje v slovenski vizualni produkciji sicer redka, programska reformistična vizija, ki izhaja iz dobesednega pojmovanja usodne, skoraj šamanske vloge umetnika, ki bo zaznamovala začetek novega tisočletja.

Nevenka Šivavec