|
O eksistiranju, izginevanju in reševanju vrst Kracina je v eni svojih video-instalacij "oživel" izumrlega tasamanskega volka (THYLACINUS CYNOCEPHALUS): 16 sekund televizijskega posnetka tega volka je s pomočjo upoeasnitve raztegnil na nekaj minut na TV-monitorju. Preko te simboliene oživitve je volk arhiviran za bodoče človeške generacije. Od vseh njegovih del, ki se skoraj a priori ukvarjajo z živalsko problematiko (izumiranje, iztrebljanje, izkorišeanje, fetišiziranje, manipulacija živali) me to delo najbolj izziva k razmisleku o eko-filozofskih vprašanjih: v splošnem mi vsi obžalujemo izginotje neke vrste, vendar pa to čustvo še ni odgovor na vprašanje, zakaj bi temu naj bilo tako. Lahko, in obenem razumljivo bi bilo izhajati iz antropocentristienega nastavka, ki se orientira po človeku lastnih interesih, po katerem so druge vrste instrumentalne dobrine, ki naj služijo človeku. Vendar iz te perspektive ni še nie tako tragienega, če neka vrsta izumre, medtem ko ostale iz njene "biološke bližine" obstajajo naprej. In - napredek v bio-molekularnih raziskavah je dosegel stopnjo, kjer je človek potencialno sposoben vrsto "priklicati od mrtvih" - sintetieno, s pomoejo genetike ali s pomočjo shranjevanja genetienega materiala. Izumrtje neke vrste bi bilo tako le začasno. Vendar razmišljamo lahko naprej. O ideji vrednote. Namreč - vrste ne posedujejo samo instrumentalne vrednote v prid človeka, temveč so vrednota same po sebi. Bilo bi vendarle prelahko, ee bi naravi pripisovali le vrednote, ki izhajajo iz človeka in bi tako tajili, da imajo druge vrste ravnotako kot človeška, neizpodbitne vrednote same po sebi. Te vrednote bi lahko imenovali metafiziene vrednote, ker se nanašajo na notranje bistvo bivajočih entitet, na njihov "eksisteneni temelj". Človek tendira h klasifikaciji obstojeeega, ne samo v odnosu do sebe (antropocentristieno), temveč tudi v odnosu na sámo obstoječe, neodvisno od človeka. To nujno vpliva na njegovo delovanje in odnos do obstoječega - obstoječe, in s tem tudi vrste človek normativno razvršea v prioritete. In če sem prej omenjala metafiziko - Aristotel je o tem razmišljal v svoji Fiziki: tudi on razvršča obstoječe oblike stvari v graduelno stopnjevane zaporedne vrste, vendar ima vsaka od teh posamičnih oblik svojo nujnost (obstoja): od najveeje do najmanjše, od "najvišje" do "najnižje".Ta Aristotelov nastavek najdemo kasneje pri Tomažu Akvinskemu: "Absolutno gledano, je angel boljši on kamna, toda čeprav je temu tako, sta dve naravi boljši od ene same, in zato je univerzum, ki vsebuje angela in druge narave boljši od univerzuma, ki vsebuje le angele." V tem smislu je izginotje neke določene živalske vrste izguba v "akvinskem univerzumu", je iguba v mnogoterosti sveta - v mnogoterosti vrednot obstojeeega Pri Kracini ne potrebujemo nujno metafizike, da bi dojeli, kaj nam želi umetnik med drugim sporočiti s svojim večletnim delom z različnimi (izumrlimi, ogroženimi, fetišiziranimi, mueenimi ali samo "obstoječimi") živalskimi vrstami: (eksistenena, metafizična) vrednota različnih živalskih vrst ni estetska (živali niso tu zato, da bi jih opazovali s kontemlativnim "užitkom", kar velja predvsem za umetniška dela), njihova vrednota ni moralna (v tem, ko bi bila vezana na ocenjevanje človeškega delovanja) in ni pragmatiena (v tem, ko bi bila vezana na oporabo, porabo ali "zadovoljitev"). Njihova vrednota se nanaša na goli obstoj živalskih vrst, ki ne zadeva nujno polja človeških ciljev in interesov. Vanesa Cvahte |