|
Tomislav Vignjevič Prikrito dejstvo Splošno razširjena dogma, da živimo v enkratnem obdobju, ki je preplavljeno z vsenavzočim vitrualnim in vsiljivim (elektronskim) podobotvorjem, ki je "pridobitev" moderne dobe, je vprašljiva že, če se nekoliko ozremo v zgodovino. Poznosrednjeveška raba in razširjenost kipov, slik, grafik in drugih likovnih izdelkov je v človeško bivanje vnašala veliko globjo, bolj razširjeno in neposredno doživljanje podob. Te so lahko med drugim delale tudi čudeže, zagotovile številna leta odpustkov za molitev, naslovljeno na v grafiki upodobljeno sveto osebo, ali pa so bile sredstvo za lažjo meditacijo. Razmerje med podobo in tedanjim človekom je bilo veliko bolj zavezujoče in bolj navzoče v zavesti gledalca kot je današnja, sicer precej razširjena in vsiljiva, raba podobe. Baudrillard nam odkriva, da imata ti obdobji zelo drugačna pristopa, ki bi ju lahko povzeli z razliko med podobo, ki reprezentira in participira na nevidnem bistvu (sakralne) realnosti, in sodobno podobo, ki prikriva odsotnost realnosti. Podoba danes gotovo ni več obvezujoča in v njej se pravzaprav le konstituira svet videza, ki pa kljub svoji površnosti ponuja eno redkih opornih točk za razlago stvarnosti. Ekran televizije oziroma videa je eksemplaričen ravno v tej površnosti, hipnosti in nepristnosti, ki v gledalcu v najboljšem primeru sproži le priličenje videzu. Instalacija Damijana Kracine po mojem mnenju tematizira prav ta razcep med percepcijo podobe in nezmožnostjo neposrednega, denimo etičnega vrednotenja na ekranu servirane podobe. Avtoportretni kip, ki gleda "pomor" nedolžnih, simpatičnih domačih živalic, je nekako pars pro toto za množico televizijskih gledalcev, ki vsak večer zrejo v pretresljive, bolj ali manj krvave novice s celega sveta. Celo punctum fotografske slike, o katerem je pisal Barthes, je poniknil v migotanju točk na ekranu. Čeprav instalacija Damijana Kracine ni "antitelevizijski" video, še manj tožba nad moderno dobo, in čeprav lahko o sklicevanju na TV medij govorimo le pogojno, nam z učinkovito metaforo govori prav o televizijskem gledalcu in njegovi nepremostljivi oddaljenosti od realnega, ki naj bi bilo nekje za videzom. Na prvi pogled se instalacija Kracina T. V. torej ukvarja z videnjem sodobnega posameznika, ki je soočen z množico površnih, trenutnih podob, katerih namen je predvsem z videzom zakriti odsotnost realnosti. V tem razumevanju ne gre več za tekmovanje medijev z zgrešeno, popačeno reprezentacijo realnosti, ampak za prikrivanje dejstva, da "realno ni več resnično" (Baudrillard). Vendar gre pri Kracini za nasprotovanje temu videnju realnosti, taki interpretaciji izgube zmožnosti, da presežemo in interpretiramo realnost onkraj podobe. Avtoportretni kip Damijana Kracine je v svojem soočenju z množico ekranov prej metafora subjektivnosti, ki ne more ostati brez pomena in oropana osebnega stališča. Tomislav Vignjevič
|