13. avgusta 1997 se je Damijan Kracina v spremstvu uslužbenca podjetja Jame odpravil v Postojnsko jamo fotografirat človeško ribico. Posnetke te redke in skrivnostne živali je potreboval, da bi uresničil plemenito zamisel: Slovencem in tujcem je želel ponuditi novo tipografijo, tvorjeno iz teles človeških ribic. Njegove vneme ni zatrlo dejstvo, da poseduje le 133 megaherčni pentium, priročni skener in skopiran Photoshop 5.0. Ta sredstva so umetniku zadostovala, da je v pičlih dveh mesecih tipografijo tudi naredil - in to s šumniki Č, Š in Ž vred! Da je delo potekalo hitreje, si je Kracina za osnovo sposodil tipografijo humans in na posamezne črke stavil krivine, ravnine in zaključke, narezane iz gibkih proteusov. Tipografijo odlikujejo predvsem drzni zaključki iz glavic, prednjih nožic in škrg teh dvoživk in pa zanje značilna barva v nežnih odtenkih človeške kože, pri temer za rafiniran kontrast poskrbijo vršiči škrg, živordeti zavoljo odlitne prekrvavljenosti v naravi. Čeprav vemo, da avtor goji dolgoletno zanimanje za ogrožene živalske vrste (prim. projekte s soško postrvijo ali tasmanskim volkom), lahko z gotovostjo trdimo, da zavzema človeška ribica (Proteus anguinus) prav posebno mesto v njegovem umetniškem delovanju. Močeril ali človeška ribica, kot jo je poimenovalo ljudstvo, je namreč edina prava jamska dvoživka v Evropi in je kot živi fosil ena od dragocenosti naše naravne dediščine (žival najdemo izklčutno na dinarskem Krasu - v Sloveniji, delu Italije, Hrvaške ter Bosne in Hercegovine). Znanstveni boj*, ki se je bil na pletih tega krhkega slepega bitja, pa priča o nenehnem boju slovenstva za priznanje in uveljavitev v svetu; temu boju se je dandanes, žal, pridružil tudi boj za domicil lipicanca. Naša mlada država se je živalici sicer le oddolžila z ovekovečenjem na kovancih za 10 stotinov in na znamkah za 55 tolarjev (oboje dano v obtok leta 1993) ter s predstavitvijo dveh živih primerkov na Muzealskem salonu v Parizu (1992). Tipografijo Damijana Kracine lahko v tej luči torej razumemo le kot smel korak naprej! Umetnik se je odločil za ikonografsko tipografijo, ki temelji na zoomorfizmu. Tovrsten pristop je dosegel največjo popularnost v viktorijanski dobi. Prvenstvena naloga teh tipografij v tistem času je bila, opozarjati na kreativnost, kakovost in skrb za detajle posameznih tiskarjev, livarjev oz. stavcev. Na hitro bi lahko sklepali, da gre za anahrono dejanje, preoblečeno v nove medije, vendar nam umetnik s tako izdelano tipografijo ponuja neslutene možnosti pomenske nadgradnje besedil! Seveda proteusoidne črke ne bodo primerne za stavljenje knjig in učbenikov. Na dvig vizualne kulture in nacionalne zavesti naših najmlajših lahko vplivamo tudi drugače Kracina tu ponuja domiselno rešitev v obliki igralnih kock (delo First Slovenian Autochthon Fonts, made in Slovenia, 1998). Ikonografske tipografije uvrščamo med t.i. display typefaces. Ti izpostavljajo pomen vizualnega sporočila, ki temelji na dekorativnosti. Tega se zaveda tudi umetnik, saj leta 1997 v Podsredi in pozneje še v Kopru razstavi osvetljeni displej, na katerem proteusi izpisujejo besedo DECORATION. Tipografije so seveda namenjene javni uporabi leta 1999 jo je Kracina poskusno ponudil obiskovalcem razstave SIQ na Dunaju. Kot sličice shranjeni posamezni znaki se ob pritisku na tipko s posebnim softverom sočasno izpisujejo na galerijski steni, besede obiskovalcev ostanejo umetniku kot svojevrstna knjiga vtisov. Damijan Kracina te dni pripravija celovitejšo promocijsko akcijo za tipografijo kot proizvod, ki se ga bo dalo - upamo, da kmalu - tudi kupiti. Tako se bo pridružil peščici domačih grafičnih oblikovalcev, ki konstruirajo avtorske tipografije in jih ponujajo na neizprosnem mednarodnem trgu. Pri tem se nam ni bati, da bi bila proteusoidna tipografija zapostavljena ali celo nerazumljena! Svet reklam namreč z bilbordi in televizijo nezadržno bogati našo vizualno pismenost. Pismenost je postala relativen koncept: kar je bilo ve včeraj neberljivo, danes beremo vsi. Zavedajmo se, da ima tipografija Damijana Kracine že danes pomembno vlogo v nadaljnjern vizualnem opismenjevanju prebivalstva tako doma kot v tujini.

* Človeško ribico je v 18. stoletju prvi preučeval idrijski zdravnik in naravoslovec Giovanni Antoni Scopoli in ji zagovarjal kot nov rod celo pred slavnim Carlom von Linnejem. Scopoli je svoje navdušenje nad odkritjem hotel deliti s kolegi po svetu in jim zato poslal preparate v alkoholu, še preden je novico javno objavil. Tako je naneslo, da je enega od primerkov pri Scopolijevemu prijatelju videl dunajski zoolog J.N.Lavrenti in odkritje objavil kot svoje. Žival je poimenoval Proteus in požel slavo, ne da bi sploh natančno vedel, odkod prihaja

Zahvaljujemo se univ.dipl.biologu Marku Aljančiču za strokovni pregled rokopisa.